Odprtje razstave Aleksija Kobala v AS Galeriji
07.12.2017 Ljubljana
V Galeriji AS je potekalo odprtje razstave Aleksija Kobala z naslovom Nebo nad Esfahanom. Na svojem zadnjem potovanju po gorskih poteh Irana sta ga očarali kultura in privlačnost dežele. Nebo nad Esfahanom. Iransko-ameriška zgodba. Lepota perzijske kulture. Pod oboki mogočne imamove mošeje, ki spominjajo na satovje granatnega jabolka, je naslikal ladjo, največjo in obenem najdražjo ameriško superletalonosilko, ki nosi ime nekdanjega predsednika ZDA Geralda Forda. Gigantska ladja ne deluje prav nič grozeče, bolj nas spominja na nekakšen nežen duh, ki se skrije pred silovito in mogočno perzijsko arhitekturo. »Čutiti je objem mogočne islamske kulture, ki se zdi zunaj časa in prostora in ob kateri se vsaka prepoznavna oblika tehnološke agresije spremeni v lastno nasprotje.« V delu z naslovom Danaja gre za starogrško mitološko zgodbo. Danaja je hči Akrizija, kralja v Argosu. Umetnik je upodobil trenutek, ko se je snop zelene svetlobe, prispodobe boga Zeusa, spustil v prostor. Zgodba je postavljena v današnji čas in prostor, kar se kaže z upodobitvijo temačne kovinske konstrukcije, ki je »lahko prispodoba samega Zeusa, ki se je pritihotapil v nas in nam pustil zametke tehnološkega napredka«. V delu Westminster Abbey je naslikal strop slovite londonske katedrale, ki se ponavlja v neskončnost. Tudi tukaj umetnik upodobi moderne arhitekturne elemente, ko namesto gotskih stebrov naslika sodobne konstrukcijske pilastre.
Aleksij Kobal se je rodil 23. oktobra 1962 v Kopru. Leta 1986 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku. Podiplomski študij iz slikarstva je končal leta 1993 pri profesorici Metki Krašovec. Za likovno udejstvovanje je prejel več priznanj in nagrad. Imel je številne razstave doma in v tujini. Štiri leta je sodeloval s tolkalsko skupino The Stroj, poleg tega je soavtor več glasbenih projektov. Napisal je knjigo Glas. Igra flavto. Kot svobodni umetnik živi in dela v Ljubljani.
Slike Aleksija Kobala upodabljajo neki imaginaren svet, ki asociira na sodoben čas. Tematika je reducirana na kovinske konstrukcije, zapuščene stavbe, industrijske objekte, stopnišča, ograje, mreže, mesta, modro nebo, na oblake … Pomemben element v njegovem slikarstvu je rdeča barva, ki pa jo je v novejših delih zamenjal z belo osnovo. Slikal je na rdečo osnovo, ki od spodaj pronica skozi preostale barvne nanose in poenoti poznejše nanose. Simbolično izraža našo podzavest; je simbol krvi in življenja. Kot nekakšna lava, ki pronica iz nas. Vse, kar pride iz lave, se ohladi, oblikuje v osebek, posameznika. Če se njegova slika začenja z eno barvo čez vse platno, ji nato sledi slojevitost. Značilno zanj je odvzemanje barv, da prihaja do spodnjih plasti. Poredko uporablja klasično orodje, tj. čopič. Če ga, je ta rabljen in razdrapan. Zelo uporabni orodji pri slikanju sta tudi palčka za ušesa in prst.
Prikaži več
Prikaži manj