Na prizorišču Nova pošta je bila premierno uprizorjena predstava "jerebika, štrudelj, ples pa še kaj" v režiji umetnika Janeza Janše. Nastala je kot zadnja predstava v sklopu Abonmaja Simona Semenič, ki je obsegal prerez delovanja letošnje dobitnice nagrade Prešernovega sklada kot dramatičarke, performerke in izjemne gledališke osebnosti. Besedilo Simone Semenič je izjemna komedija, prava besedilna bravura, ki se po eni strani igra z žanrom komedije s tem, da preizprašuje meje komičnega, po drugi strani pa z meščansko predpostavko gledališča, ki je provokacijo pripravljeno sprejeti, a le do določene mere. Že v »napotkih za uprizoritev« avtorica neizprosno zahteva redukcijo kakršnihkoli kompromisov, zato ne preseneča, da so nekateri umetniški vodje slovenskih gledališč to besedilo zavrnili: »V kolikor imajo igralke in igralci kakršenkoli predsodek ali težave z goloto in seksualnostjo na odru, naj ne sodelujejo pri uprizarjanju tega besedila«. Na prvi pogled je jerebika, štrudelj, ples pa še kaj igra o nekem zgodovinskem času (šestdeseta leta prejšnjega stoletja) in o manifestacijah temeljne slovenske ideološke razklanosti (klerikalni in liberalni pol) v Vipavski dolini. A bolj se zadeva razpleta, bolj postaja igra portret sodobne slovenske družbe, v kateri ideološko prepričanje zlahka zamenja pragmatična korist. Besedilo v svoji intenziteti nenehno prehaja med časi in kraji in je v tem smislu celo bolj podobno filmskemu scenariju. Filmska in metagledališka govorica sta podlagi za neke vrste ambientalno filmsko postavitev. Besedilo je uprizorjeno kot (nemi) film s podnapisi. Ob režiserju Janši so predstavo ustvarili še oblikovalec zvoka Eduardo Raon, igralec Stane Tomazin in oblikovalec animacije Luka Umek.