Oliver Frljić se v predstavi loteva ljubezni in sovraštva do gledališča, okvir za njegovo preizpraševanje meja umetniške in civilne svobode pa so fragmenti zgodbe o razpadu Jugoslavije, fragmenti, ki odpirajo dileme, s katerimi se srečujemo vsi, a si pred njimi pogosto zatiskamo oči in ušesa. Da je tema univerzalna, so potrdila uspešna gostovanja na uglednih festivalih po vsem svetu. Podobno kot zapiše kritičarka francoskega Le Figaroja, se povsod strinjajo, da uprizoritev »useka krepko, in to namerno. […] Te igralke in igralci […] verjamejo v moč gledališča, ki združuje, razsvetljuje in deluje. V naši scrkljani družbi, v kateri so odri zasičeni s 'kulturnimi proizvodi' brez okusa, je to zelo dobra novica.«