Boris
Nikitin v svojih delih raziskuje meje med resničnostjo in fikcijo,
dokumentom in njegovim ponaredkom, in te kategorije najraje požene v
zrak. Gledališče, ki tako nastane, je surovo, grobo, frontalno in
neposredno. Na srhljiv način se poigrava z retoriko in
propagandističnimi sredstvi. Najprej se s fašistoidnim diskurzom na odru
poistovetiš, v naslednjem trenutku te že spreletava srh, da si mu
nasedel, potem se vprašaš, kako se je to zgodilo. Kakšna resničnost je
pravzaprav reprezentirana na odru? Kategorije so zabrisane, vse je
postavljeno pod vprašaj. To je velika odlika gledališča Borisa Nikitina,
pri njem gre za nasprotje stvari, istočasno.