54. Festival Borštnikovo srečanje, zaključek in podelitev nagrad
27.10.2019 Maribor
Igralka Marinka Štern je letošnja prejemnica Borštnikovega prstana, osrednje nagrade za igralsko ustvarjalnost v slovenskem prostoru. Prejela jo je ob zaključku festivala.
Marinka Štern, vrhunska igralka izjemnega spektra, je bila predana igralskim kreacijam od davnih začetkov vse do danes. Še kot študentka je tako rekoč 'inkognito' začela svojo kariero v Gledališču Pekarna, izjemnem eksperimentalnem gledališču, ki je pomembno prevetrilo slovensko gledališko umetnost in opozorilo nase tudi na Borštnikovem srečanju in mednarodnih festivalih po Evropi.
V svoji ustvarjalno bogati karieri je blestela v velikih in malih vlogah v vrsti legendarnih predstav, ki so vzpostavile ime in sloves slovenskega sodobnega gledališča, kot ga je od Dominika Smoleta do Dušana Jovanovića in njegovih naslednikov utelešalo Mladinsko gledališče, kasneje Slovensko mladinsko gledališče.
Sodelovala je z režiserji, kot so Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Paolo Magelli, Janez Pipan, Tomaž Pandur, Vito Taufer, Emil Hrvatin, Dragan Živadinov, Eduard Miler, Matjaž Berger, Matjaž Pograjc, Tomi Janežič, Diego de Brea, Jernej Lorenci, Matjaž Farič, Ivica Buljan in drugi.
Z njihovo pomočjo in izjemno pronicljivostjo je oblikovala paleto vlog, za katere je bila večkrat nagrajena – z Borštnikovo in Severjevo nagrado, nagrado ZDUS, odličjem Marije Vere za življenjsko delo in zlatim lovorovim vencem na sarajevskem MESS-u. Tudi na filmu je sodelovala z zelo različnimi režiserji: Matjažem Klopčičem, Jožetom Galetom, Igorjem Pretnarjem, Sašem Podgorškom, Vinkom Möderndorferjem, Andrejem Mlakarjem in Metodom Pevcem.
V zadnjih letih se je vpisala v spomin in srca tudi televizijskim gledalcem kot Neža Fažon v Usodnem vinu in Tereza Božič v Reki ljubezni.
V svoji bogati igralski karieri je Marinka Štern razvila izjemno specifično in natančno fenomenologijo igre. V enem izmed pogovorov je takole strnila svoje misli o igri: »Ker igralec po mojem mnenju ne igra nekoga drugega, ne, v bistvu igra iz svojih izkušenj. Jaz ne morem čutit tako kot vi, sploh ne vem, kako vi čutite. Lahko podobno, lahko pa drugače. Jaz ne morem vas igrati takih, kot ste v resnici; lik moram igrati tako, kot ga čutim, če hočem, da bo to organizem, ki mu bodo gledalci verjeli.«
»Moj FOKUS je bil TEATER,« pravi Marinka, »če je bilo doma vse narobe in je vse ležalo križkraž, je v nasprotju s tem TEATER MORAL ŠTIMAT'!«
Marinka se je za teater odločila zavestno. Tik pred diplomo je ekonomijo odložila na klin in se prepisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
»Sem skromen človek in zelo rada delam. Vsakega dela sem se lotila z veseljem in tudi majhne vloge sem skušala izoblikovati z enako zavzetostjo kot zdanjo nagrajeno. Igrala sem Štorkljo v Filipčičevih Ujetnikih svobode, oslička Sivčka v Milnovem Medvedu Puju, kjer sem naredila zelo občutljivo vlogo, četudi je bila oslovska, a me je spodbudila vleči človeške vsebine iz sebe. Igrala sem Pio v Bettijevem Zločinu na Kozjem otoku, Penelopo v Odiseju in sinu Vena Tauferja, eno of štirih Susn v Achternbuschevi istoimenski igri, in Arkadino v Utvi Čehova, ki je bila na festivalih in še kje prav tako prezrta, pa je bila po mojih občutkih in prepričanju moja najboljša vloga. Se pravi, da sem nekaj pomembnejših in vidnejših vlog vseeno ustvarila, čeprav se bo morda kdo nasmehnil, češ da to ni nič. Mogoče res ni veliko, če se šteje po količini,« pravi.
Vloge v gledališču, na filmu in na televiziji so Marinki Štern ponudile priložnosti, da v kar največji meri preizkusi svojo igralsko moč: »Ne glede na to, ali so bile velike, srednje ali male,« pravi, »sem se vlog lotevala z enako zavzetostjo, čeprav je moj nastop na odru včasih trajal samo tri minute. Če sem hotela tiste tri minute izkoristiti, je bilo treba delati enako ali celo bolj intenzivno kot pri velikih vlogah, ki so mi že v osnovi ponudile več materiala. Kadar ima vloga manj besedila, je manj tudi podatkov, ki se skrivajo za njegovimi vrsticami in iz katerih igralci črpamo asociacije pri gradnji svoje osebe. V takih primerih sem si material iskala sama in pri tem nikoli nisem varčevala z energijo. Saj niti ne vem, kako bi to natančno povedala. Ko preberem besedilo, vidim, od kod je oseba, ki jo igram. Potem pa grem in jo iščem, dokler je ne najdem.«(vir: Mariborinfo)
Prikaži več
Prikaži manj