Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor sta premierno izvedla komično opero Gaetana Donizettija Hči polka (La fille du régiment) pod taktirko Simona Robinsona in v režiji Krešimirja Dolenčića. Radijski in video prenos iz Velike dvorane SNG Maribor je potekal na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars in na spletni strani ars.rtvslo.si/sobotni-operni-vecer/

V komični operi Hči polka se Donizetti včasih odkrito, drugič spet subtilno poigrava z glasbenogledališkimi in družbenimi konvencijami, ki nastajajo v komičnih trkih med pripadniki različnih družbenih stanov, kot denimo med vivandière (oskrbnico vojaških enot) Marie in mladim Tirolcem Toniem, ki se vanjo zaljubi, in jih nato z veščo skladateljsko roko usmerja v doseganje prepričljivih odrskih učinkov, ki v gledalcu in poslušalcu izzovejo smeh in obenem fascinacijo nad virtuoznimi vokalnimi akrobacijami (od teh je prav gotovo najbolj znana Tonieva arija Ah, mes amis, quel jour de fête, v kateri je nanizanih kar deset visokih C-jev).

Kljub že večkrat videnemu srečnemu (lahko bi celo rekli šablonskemu) razpletu na prvi pogled nepremostljivih (stanovskih, družbenih) razlik med zaljubljencema, ki jih je Donizetti zakodiral v lastno preverjeno glasbenodramaturško formulo, pa nas skladatelj v kontekstu svojega gibkega in »koketirajočega« glasbenega toka, v katerem ne manjka pomenljivih dramskih in glasbenih interakcij med solisti, zborom in orkestrom, vedno znova prepriča z liričnostjo pevske melodije in nasploh z refleksivnimi trenutki, ki pa zgolj odrejajo humorju in komičnemu nasploh tisto relevantno mesto, ki mu v okviru te vélike in nadvse posrečene ljubezenske peripetije upravičeno pripada.

Nastopili so Petya Ivanova (Marie), Martin Sušnik (Tonio), Jaki Jurgec (Sulpice), Irena Petkova (Markiza Berkenfield), Dada Kladenik (Vojvodinja Crakentorp), Dušan Topolovec (Hortensius), Sebastijan Čelofiga (Desetar), Hideyuki Suzuki (Notar), Simfonični orkester SNG Maribor, koncertna mojstrica Oksana Pečeny Dolenc, Zbor Opere SNG Maribor, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak in baletni ansambel SNG Maribor. Scenograf je Matic Kašnik, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalka luči Vesna Kolarec, koreografinja Cleopatra Purice, asistent režije Tim Ribič.


Opis:
Hči polka
La fille du régiment
Komična opera (opéra comique) v dveh dejanjih

Glasba Gaetano Donizetti
Libreto Jules-Henri Vernoy de Saint-Georges, Jean-François Bayard
Praizvedba 11. februar 1840, Opéra-Comique (Salle de la Bourse), Pariz
Spletna premiera 13. marec 2021 ob 19.30, Velika dvorana SNG Maribor


Umetniški ustvarjalci operne predstave
Dirigent Simon Robinson
Režiser Krešimir Dolenčić
Scenograf Matic Kašnik
Kostumograf Alan Hranitelj
Oblikovalka luči Vesna Kolarec
Koreografinja Cleopatra Purice
Asistent režije Tim Ribič


Zasedba vlog
Marie Petya Ivanova
Tonio Martin Sušnik
Sulpice Jaki Jurgec
Markiza Berkenfield Irena Petkova
Vojvodinja Crakentorp Dada Kladenik
Hortensius Dušan Topolovec
Desetar Sebastijan Čelofiga
Notar Hideyuki Suzuki
Francoski vojaki, Tirolci, služabniki vojvodinje Crakentorp

Simfonični orkester SNG Maribor
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Dolenc

Zbor Opere SNG Maribor
Zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak

Baletni ansambel SNG Maribor
Metka Masten, Helena Klasič, Hristina Stojčeva
Vadim Kurgajev, Vasilij Kuzkin, Gabriel Marin, Mircea Golescu, Cristian Popovici

Korepetitorji Olga Pečeny, Robert Mraček, Natalija Radoslavova
Lektorici za francoski jezik Deja Žunko, Katja Knez
Lektorica za slovenski jezik Janja Lubej Vollmaier
Šepetalka Sabina Alatič
Izvedba nadnapisov Božidar Hadler, Franc Marot
Inšpicienta Iztok Smeh, Matjaž Marin

Operna predstava se izvaja v francoskem jeziku s slovenskimi dialogi in nadnapisi, traja 2 uri  in ima en odmor.



VSEBINA OPERE

Prvo dejanje
Ob vznožju tirolskega visokogorja
Markiza Berkenfield in njen zvesti oskrbnik Hortensius izvesta neprijetno novico, da so Napoleonove čete močno napredovale proti Tirolski, kar bi lahko onemogočilo njun pobeg v Avstrijo. Markizo nato obkroži množica tirolskih vaščanov, ki prav tako s strahom pričakuje prihod francoske armade, zato so moški za vsak primer poprijeli za orožje, ženske pa so se v molitvi obrnile k Devici Mariji po pomoč. Kot da bi sama Devica uslišala molitev vaških žena, se je francoska vojska začela umikati, vidno pomirjena markiza Berkenfield pa se odpravi k počitku. Hortensius, ki ostane sam na preži, nenadoma zagleda Sulpica, narednika enaindvajsetega polka francoske armade, ki mu zagotovi, da bo njegov polk povrnil mir v teh krajih, Hortensiusu pa uspe zase in za svojo gospodarico pridobiti dovolilnico za potovanje.
Sulpice nato poišče Marie, dekle, ki jo je posvojil njegov polk, ko so jo pred dvanajstimi leti našli kot dojenčico v košari sredi bojišča. Čeprav je ves polk nekakšna razširjena družina mladega dekleta, ki je medtem postala njihova oskrbnica, se Marie že nekaj časa skrivaj videva s tirolskim partizanom Toniem, čemur Sulpice odkrito nasprotuje. Marie do Tonia goji globoka čustva, zato jo je njuna prisilna ločitev v teh negotovih vojnih časih zelo prizadela. Ko se Marie in Sulpicu pridruži še preostali regiment, Marie v privedenem ujetniku prepozna ljubljenega Tonia, ki je tvegal svoje življenje, da bi se ji približal. Odločno zahteva Tonievo izpustitev in pred vsemi pove, da ji je prav on rešil življenje v gorah, ko je med nabiranjem cvetlic skoraj padla z visoke pečine. Ves polk nazdravi mlademu Tirolcu za njegovo pogumno dejanje, ta pa v zameno priseže lojalnost Franciji.
Vojaki se nato odpravijo v vas, da bi se prepustili veseljačenju v Tonievi družbi, toda ta kmalu najde pot do Marie, da bi ji izpovedal ljubezen. Na ljubezenskem sestanku ju preseneti Sulpice, zato Marie v naglici zaupa Toniu, da se lahko poroči le z vojakom iz svojega (enaindvajsetega) polka. Markiza Berkenfield, ki se je medtem uredila za potovanje, se v Hortensiusovem spremstvu sreča z narednikom Sulpicem in ga poprosi za spremstvo na poti do dvorca. Sulpice ji brez zadržkov ponudi svojo pomoč in nemudoma prepozna njeno družinsko ime, ki je bilo omenjeno v pismu iz košare, v kateri so našli dojenčico Marie. Po razkritju, da je Marie v resnici markizina nečakinja, se sorodnici ponovno najdeta. Markiza, vsa zgrožena nad Mariejinim prostaškim vedenjem, dá Marie pripeljati na grad, kjer bo deležna prave damske vzgoje. Marie, ki ni najbolj navdušena nad predlogom, se ravnokar poslavlja od polka, ko prihiti Tonio z veselo novico, da se je pridružil regimentu. Ko ji javno izpove svojo ljubezen, so vojaki sprva zgroženi nad to novico, a ga vseeno podpirajo pri njegovi nameri. Ko Tonio od vojakov izve, da mu je Marie za las ušla, pobesni, a sklene, da ne bo odnehal, dokler se z njo ponovno ne združi.

Drugo dejanje
Na gradu Berkenfield
Minilo je nekaj mesecev od Mariejinega prihoda na grad svoje tete (markize Berkenfield). Kot razkrije markiza v pogovoru z narednikom Sulpicem, ji je medtem uspel dogovor za nadvse prikladno poroko Marie s premožnim vojvodo Scipionom de Crakentorpom. Ker še vedno misli na Tonia, je Marie šele po vztrajnem prepričevanju pristala na poroko, markiza pa je za pomoč pri prevzgoji svoje nečakinje prosila tudi Sulpica, čeprav je ta ni spodbujal vselej v začrtani smeri damske vzgoje. Ko začne Marie zdolgočaseno prepevati samospev nekega italijanskega skladatelja, jo Sulpice spodbudi k petju vojaškega napeva. Da bi ukrotila trdoglavo nečakinjo, vzame markiza vajeti v svoje roke, in tako se ob njeni klavirski spremljavi salonska pesem pomeša z vojaško melodijo. To markizo le še bolj razhudi, Marie pa prevzame nostalgija ob spominu na Tonia in vojake iz polka.
Toda nesreča mladega dekleta ne traja prav dolgo, saj se pred grajskimi vrati nenadoma nagnete ves polk s Toniem na čelu, ki je medtem postal častnik. Vojaki veselo planejo v grad, da bi pozdravili Marie, ki je zdaj ponovno združena s Toniem in svojim »očetom« Sulpicem. Ko markiza najde razposajene vojake v osrednji dvorani svojega gradu, jo prevzame groza, ta pa se po Tonievi prošnji za privolitev v poroko z Marie kmalu sprevrže v zaničevanje, in to kljub zaupani »podrobnosti«, da je mladi Tirolec Marie nekoč že rešil življenje. Kljub markizini zavrnitvi Tonio ne odneha in razkrije družinsko skrivnost, ki jo je izvedel od svojega strica, namreč da Marie sploh ni njena nečakinja, kar markizo le še bolj razjezi, zato zahteva takojšnji odhod nepovabljenih gostov. Ko ostane markiza sama s Sulpicem, mu prizna, da je Marie v resnici njena nezakonska hči, ki se je rodila kot posledica ljubezenske zveze s stotnikom Robertom. Da bi ubežala škandalu in ohranila svoj status v aristokratski družbi, je bila primorana zapustiti svojo komaj rojeno hčer. V duhu prijateljstva ji Sulpice obljubi, da bo Marie izpolnila njeno željo in se poročila z vojvodo.
Kmalu zatem na grad prispe vojvodinja Crakentorp s spremstvom, da bi podpisala poročno pogodbo. Medtem ko Sulpice razkrije skrivnost svoji varovanki Marie, da je markiza v resnici njena mati, postaja vojvodinja vse bolj nestrpna, na koncu z živci pa je tudi markiza Berkenfield. Ko se Marie naposled prikaže v sprejemni dvorani, da bi podpisala poročno pogodbo, se v zadnjem hipu pojavi Tonio s celotnim polkom in prisotnim pove, da je Marie navadna oskrbnica vojaških čet. Vojvodinja Crakentorp je globoko užaljena zaradi razkrite resnice, a jo vseeno gane dekletova zgodba, v kateri Marie izpove svojo hvaležnost vojaškemu polku, ki jo je rešil pred zanesljivo smrtjo. Tudi markiza se omehča in pred vsemi prizna, da je Marie njena hči, nato pa v veselje vseh privoli v njeno poroko s Toniem. Zbrano družbo preplavi sreča in vrstijo se klici francoskega zmagoslavja.



Nekaj opomb k Donizettijevi komični operi Hči polka
Gaetano Donizetti (1797–1848) se je v zgodovino glasbe – in predvsem operne umetnosti – zapisal kot izjemno plodovit ustvarjalec, saj je za časa svojega ne prav dolgega življenja ustvaril več kot sedemdeset samostojnih opernih del, če odmislimo tiste naslove, ki so bili revidirani – nekateri celo dvakrat. Številne anekdote, ki krožijo v zvezi z njegovim pregovorno lahkotnim komponiranjem – s čimer so ga večkrat primerjali s klasicističnim genijem Mozartom –, pričajo o tem, da je Donizetti v hudi naglici pisal dobesedno z obema rokama in ustvarjal kar po dve ali celo več oper naenkrat. Kot klasično izšolan komponist (študij kompozicije je zaključil na bolonjskem Glasbenem liceju – Liceo musicale) in izjemno pretanjen poznavalec človeškega glasu je nemudoma po zaključku študija iskal priložnost, da bi se uveljavil s svojimi glasbenogledališkimi deli, a je po več mlačnih odzivih del v Benetkah, kot so Una follia, Il falegname di Livonia, Le nozze in villa, svoj prvi uspeh doživel leta 1822 v današnji italijanski prestolnici Rimu s svojo opero serio Zoraida di Granata, ki je skladatelju dal nov zagon pri ustvarjanju oper za različna italijanska gledališča, predvsem na jugu (Neapelj, Palermo), deloma pa tudi v Rimu in Milanu.
Kljub temu je bila Donizettijeva pot do svetovne (evropske) slave še dolga, saj jo je v resnici doživel šele leta 1830 v milanskem gledališču Carcano z opero Anna Bolena, v kateri je upodobil tragično življenjsko usodo Anne Boleyn, drugo izmed šestih žena angleškega kralja Henrika VIII. Opera je doživela velik uspeh predvsem po zaslugi izjemne italijanske sopranistke Giuditte Pasta, ki je briljantno upodobila naslovno vlogo, in priznanega tenorista Giovannija Battiste Rubinija (v vlogi Percyja). Kot nam daje slutiti že tematska naravnanost skladateljevega opusa, je bila Donizettijeva ustvarjalna persona na neki način že od samega začetka razklana med tragičnim in komičnim, kar se kaže predvsem v konstantnem nihanju med ustvarjanjem v dveh značajsko bipolarnih opernih zvrsteh – operi serii in operi buffi. Po preselitvi v Pariz v poznih 30. letih 19. stoletja pa se je Donizetti postopoma privadil na lahkotnejši »modus vivendi« živahne francoske prestolnice, v kateri je prvi velik uspeh doživel februarja 1840 prav s komično opero Hči polka (La fille du régiment), v kateri je združil francoski humor z italijanskim belcantom in ju dvignil na novo, še nesluteno raven.
Ob Rossiniju, mojstru pevske briljance italijanskega belcanta, in pretanjenemu liriku Belliniju se Donizetti zdi nesporni favorit v domeni »glasbenodramatičnega« italijanske zgodnje glasbene romantike, saj se v svojih resnih operah (it. opera seria) kaže kot predhodnik Giuseppeja Verdija. Prav Donizettijeve komične opere, ki dosežejo »poetični« vrh z opero Don Pasquale, reflektirajo svojevrstno progresivnost v kompozicijski logiki, ki sega onkraj komičnega in napaja operne like z izdelano individualnostjo in človečnostjo znotraj pretanjene simbioze eksternalizirane komedije in čustvene intime. Omenjeno ravnovesje med zunanjo, velikokrat banalno komiko, in liričnim občutjem se v operi Hči polka eksemplarično realizira na več mestih, kot denimo v Mariejini ariji »slovesa« Il faut partir v f-molu (ob spremljavi angleškega roga) s konca prvega dejanja, nadalje v protagonistkini ariji Par le rang et par l'opulence iz drugega dejanja (tokrat v glasbenem dialogu z violončelom) in celo v duetu Marie in Tonia iz prvega dejanja (Depuis l'instant). Omenjeni primeri z značilnim sinkretizmom med tragičnostjo odrske situacije in ugajajočo komičnostjo zvočne podobe napovedujejo celo poznejše odrske bakanalije, ki jih je v zvrsti francoske operete do skrajnosti realiziral Jacques Offenbach.
V komični operi Hči polka se Donizetti včasih odkrito, drugič spet subtilno poigrava z glasbenogledališkimi in družbenimi konvencijami, ki nastajajo v komičnih trkih med pripadniki različnih družbenih stanov, kot denimo med vivandière (oskrbnico vojaških enot) Marie in mladim Tirolcem Toniem, ki se vanjo zaljubi, in jih nato z veščo skladateljsko roko usmerja v doseganje prepričljivih odrskih učinkov, ki v gledalcu in poslušalcu izzovejo smeh in obenem fascinacijo nad virtuoznimi vokalnimi akrobacijami (od teh je prav gotovo najbolj znana Tonieva arija Ah, mes amis, quel jour de fête, v kateri je nanizanih kar deset visokih C-jev). Kljub že večkrat videnemu srečnemu (lahko bi celo rekli šablonskemu) razpletu na prvi pogled nepremostljivih (stanovskih, družbenih) razlik med zaljubljencema, ki jih je Donizetti zakodiral v lastno preverjeno glasbenodramaturško formulo, pa nas skladatelj v kontekstu svojega gibkega in »koketirajočega« glasbenega toka, v katerem ne manjka pomenljivih dramskih in glasbenih interakcij med solisti, zborom in orkestrom, vedno znova prepriča z liričnostjo pevske melodije in nasploh z refleksivnimi trenutki, ki pa zgolj odrejajo humorju in komičnemu nasploh tisto relevantno mesto, ki mu v okviru te vélike in nadvse posrečene ljubezenske peripetije upravičeno pripada.
Benjamin Virc



BIOGRAFIJE 
ustvarjalcev opere in nastopajočih pevcev

Dirigent Simon Robinson se je rodil v Liverpoolu. Leta 1978 je zaključil študij dirigiranja na Univerzi v Surreyju, kjer je leta 1991 tudi magistriral. Leta 1979 je postal stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor in od takrat sodeluje s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta, prav tako pa ga odlikuje širok repertoar, ki obsega tako rekoč vse glasbene stile in glasbenogledališke zvrsti. Naraščajoči sloves vsestranskega glasbenega interpreta mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj, prav tako pa je kot glasbeni vodja dirigiral kar 26 praizvedbam glasbenih del. Kot gostujoči dirigent je med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom Univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo iz Londona in iz Cambridgea ter s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Orkestrom Škotskega baleta, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Simon Robinson je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti, kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave, intenzivno se posveča tudi pedagoškemu delu. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad (zlato Gallusovo plaketo, Glazerjevo listino, rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru), za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo pa mu je kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red Britanskega imperija.


Režiser in gledališki ustvarjalec Krešimir Dolenčić se je rodil leta 1962 v Zagrebu, kjer je po končani Srednji glasbeni šoli »Pavao Markovac« (na oddelku za klavir) in Klasični gimnaziji leta 1988 tudi diplomiral na Akademiji dramske umetnosti. Režiral je v številnih hrvaških gledališčih (HNK v Zagrebu, Splitu in Reki, Gavella, &TD, Zagrebačko kazalište mladih, Komedija idr.) ter na različnih festivalih, kot so Dubrovniški poletni festival, festival Splitsko poletje ter Reške poletne noči. Do sedaj je režiral več kot štirideset dramskih predstav na besedila različnih avtorjev od Machiavellija, Držića, Shakespeara, Molièra, Gogolja, Verna, Wilda pa vse do Iljfa in Petrova, Giradouxa, Brechta ter sodobnih avtorjev (H. Pinter, A. Tonković Dolenčić, I. Vidić itd.). Kot prejemnik Fullbrightove štipendije je predaval gledališko igro študentom petja in diplomantom Rice University v Houstonu ter na londonskem Trinity College of Music. Do sedaj se je podpisal pod režijo več kot štiridesetih opernih predstav na hrvaških, slovenskih, angleških, ameriških in kitajskih opernih odrih (G. Verdi: Rigoletto, Aida; G. Puccini: Triptih, Madama Butterfly; W. A. Mozart: Così fan tutte, Čarobna piščal; J. Offenbach: Hoffmannove pripovedke, I. Stravinski: Kralj Ojdip, H. Purcell: Indijanska kraljica, Dioklecijan; F. Poulenc: Pogovori karmeličank, C. Debussy: Pelej in Melisanda, G. Donizetti: Lucia di Lammermoor, Hči polka, Ljubezenski napoj; J. Gotovac: Ero z onega sveta, I. pl. Zajc: Nikola Šubić Zrinjski, C. Saint-Saëns: Samson in Dalila, I. Tijardović: Spli'ski akvarel, C. Gounod: Faust, G. Rossini: Seviljski brivec, Viljem Tell; J.-B. Lully: Plemeniti meščan, S. Bradić: Crux dissimulata idr.) V Šanghaju in Pekingu je režiral Verdijevo Aido, pri kateri je sodelovalo več kot 2800 izvajalcev. Za svoje umetniško delo je tako na Hrvaškem kot v tujini prejel več kot trideset nagrad (Judita, Zlatni smijeh, Priznanja Gavellinih večeri, Marul, Naj, naj festival idr.), prav tako je prejemnik nagrade Denis de Rougemont za najboljšega mladega umetnika, ki ga podeljuje Združenje evropskih gledaliških festivalov, večkratni nagrajenec Hrvaškega društva dramskih umetnikov ter dobitnik prestižne nagrade Tito Strozzi. Prejel je tudi dve odlikovanji Republike Hrvaške. Poleg gledališke in operne režije piše scenarije za različne manifestacije, proslave, športne prireditve in koncerte. Je profesor na zagrebški Akademiji dramske umetnosti, na kateri predava igro na dodiplomskem študiju gledališke igre ter v drugem letniku magistrskega študija.


Petya Ivanova velja za eno najzanimivejših umetnic svoje generacije. Med njene največje dosežke sodi upodobitev vloge Kraljice noči, s katero se je predstavila v Dunajski državni operi, v dunajski Ljudski operi in Hamburški državni operi. V njenem italijanskem repertoarju lahko zasledimo najvidnejše vloge za sopran, kot so Gilda, Rosina, Musetta, Nanetta, Violeta, Lucia in Elvira. Z naštetimi vlogami je nastopila v najpomembnejših evropskih opernih gledališčih. Poleg naštetih vlog so ji blizu tudi vloge Lakmé, Olympie (Hoffmannove pripovedke), Zerline (Don Giovanni), Despine (Così fan tutte) ali Kunigunde (Kandid). Petya Ivanova je študirala petje na Državni akademiji za glasbo v Sofiji (Bolgarija). Za svoje delo je na tekmovanjih mladih opernih pevcev prejela veliko nagrad, med drugim je bila tudi zmagovalka tekmovanja Ondina Otta v Mariboru, kar ji je omogočilo redni angažma v Operi SNG Maribor, kjer že vrsto let nastopa v glavnih opernih vlogah. Med njene velike uspehe štejemo gostovanje na Nizozemskem, kjer je nastopila v naslovnih vlogah iz oper La traviata in Lucia di Lammermoor. Z vlogo Lucie je prav tako debitirala v prestižni koncertni dvorani Concertgebouw v Amsterdamu. Poleg opernih nastopov prištevamo med pomembne dosežke tudi njena snemanja, in sicer za glasbeno zbirko Naxos in za DLR Kultur. Med njenimi zadnjimi najvidnejšimi odrskimi kreacijami velja izpostaviti vloge, kot so Donna Anna (Don Giovanni), Drusilla (Kronanje Popeje), Micaëla (Carmen), Norina (Don Pasquale), naslovna vloga Katerine Ismajlove iz Šostakovičeve ekspresionistične opere Lady Macbeth Mcenskega okraja, Amina (Mesečnica), Konstanca (Ugrabitev iz seraja) in Adela (Netopir).

Tenorist Martin Sušnik se je rodil v Avstraliji, a že od otroštva živi v Sloveniji. Študij solopetja je z odliko (summa cum laude) zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Pije Brodnik. Uspešno je sodeloval na različnih tekmovanjih doma in v tujini, kjer je osvojil več zlatih priznanj. Za svoje dosežke je že v času študija prejel študentsko Prešernovo nagrado in svečano listino za izredne študijske dosežke Univerze v Ljubljani. Na koncertih, tako doma kot v tujini, večkrat nastopa z različnimi zbori, s komornimi zasedbami in z orkestri. Udejstvuje se predvsem na opernih odrih, prav tako pa se posveča tudi petju oratorijev, maš in samospevov. Gostoval je na številnih evropskih koncertnih odrih, prav tako v Kraljevi operi v Versaillesu, Opéri Comique v Parizu, Operi HNK Zagreb, SNG Opera in balet Ljubljana. Kot član opernega ansambla SNG Maribor je uspešno upodobil veliko vlog, kot so Romualdo (Črne maske), Camille de Rosillon (Vesela vdova), Nemorino (Ljubezenski napoj), Vojvoda Mantovanski (Rigoletto), Don Ottavio (Don Giovanni) Lenski (Jevgenij Onjegin), Rinuccio (Gianni Schicchi), Lindoro (Italijanka v Alžiru), Grof Almaviva (Seviljski brivec), Princ Tamino (Čarobna piščal), Vitez de la Force (Pogovori karmeličank), Nick (Dekle z zahoda), Pong (Turandot), Ernesto (Don Pasquale), Loge (Rensko zlato), Belmonte (Ugrabitev iz seraja). Med njegovimi zadnjimi odrskimi kreacijami izstopajo naslovna vloga Gounodeve opere Faust, Gabriel von Eisenstein (Netopir), Gabriele Adorno (Simon Boccanegra), v sezoni 2020/2021 pa je debitiral v vlogi Mathiasa iz slovenske operne novitete Marpurgi.

Slovenski baritonist Jaki Jurgec je nastopil v več kot šestdesetih različnih vlogah, redno gostuje na opernih odrih in festivalih po Sloveniji ter v tujini, občasno se ukvarja tudi z režijo. Po uspešno opravljeni diplomi na Akademiji za glasbo v Ljubljani je nadaljeval študij na eni izmed najpomembnejših italijanskih akademij Accademia Verdiana – Carlo Bergonzi, kjer je leta 2002 tudi diplomiral. Kot štipendist ljubljanskega društva Richarda Wagnerja se je izpopolnjeval v Bayreuthu in se že v času študija uveljavil v obeh slovenskih opernih hišah. Po zaključenem študiju je vse pogosteje gostoval in še vedno gostuje tudi na odrih v tujini. Nastopal je na številnih koncertih in predstavah po Italiji (Parma, Busseto, Oderzo, Pordenone, Ancona, Padova). Zelo odmevni so bili njegovi nastopi v Orffovi scenski kantati Carmina Burana, v kateri je že večkrat nastopil v Italiji, Franciji in nazadnje tudi na Malti. Gostoval je tudi na Portugalskem, v Ukrajini, na Tajvanu, v Avstriji, Franciji, na Hrvaškem, v Črni gori idr. Med pomembnejše vloge iz zadnjih let se uvrščajo: Ezio (Atila), Figaro (Seviljski brivec), Silvio (Glumači), Don Alfonso (Così fan tutte), Sharpless (Madama Butterfly), Falke/Frank (Netopir), Baron Douphol/Giorgio Germont (La traviata), Albert (Werther), Mercutio (Romeo in Julija), Melitone (Moč usode), Schaunard/Marcello (La bohème), Dulcamara (Ljubezenski napoj), Dapertutto, Lindorf, Coppélius, Dr. Miracle (Hoffmannove pripovedke), Grof Tomski (Pikova dama), Amonasro (Aida). S koncertom operetnih arij je nastopil tudi v znameniti avstrijski areni gradu Finkenstein. Na festivalu Giuseppe di Stefano v Oderzu je režiral že več gala koncertov, bil pa je tudi asistent režije Verdijevega Rigoletta. Za Play Opero v Tokiu je režiral Mozartovo Figarovo svatbo. Za svoje umetniške dosežke je prejel več mednarodnih priznanj, med drugim Glazerjevo listino. Med njegovimi zadnjimi odrskimi kreacijami zasledimo naslovno vlogo Donizettijeve opere Don Pasquale ter vloge, kot so denimo Donner (Rensko zlato), Carlo Gérard (Andrea Chénier), Paolo Albiani (Simon Boccanegra). Oktobra 2020 je debitiral v vlogi Johannesa iz slovenske operne novitete Marpurgi.

Mezzosopranistka Irena Petkova se je rodila v Bolgariji. Po diplomi iz solopetja na konservatoriju v Sofiji je kmalu postala solistka tamkajšnje državne opere. Po evropski koncertni turneji, še posebej po osvojitvi posebne nagrade na mednarodnem pevskem tekmovanju Boris Hristov, pa je postala redna gostja številnih opernih hiš po Evropi, zlasti v Nemčiji. Njen repertoar obsegajo predvsem vloge iz Mozartovih oper ter iz italijanske tradicije belcanta (Rossini, Donizetti, Bellini), visoke in pozne romantike (Verdi, Puccini) in verizma (Leoncavallo, Mascagni, Puccini). Med njenimi prepričljivimi upodobitvami spada naslovna vloga Bizeteve opere Carmen, velik uspeh pa je požela tudi kot Rosina (Seviljski brivec), Adalgisa (Norma), Fenena (Nabucco), Cherubino (Figarova svatba), Suzuki (Madama Butterfly), Starka (Kandid) idr. Redno nastopa tudi kot koncertna pevka, zlasti v Franciji in Španiji, debitirala pa je tudi v veliki dvorani dunajskega Musikverein. Od leta 2006 je solistka Opere SNG Maribor, kjer je nastopila v številnih opernih produkcijah, med drugim v operah Falstaff, Pesnik in upornik, Čarobna piščal, Kandid, Ples v maskah, Nabucco, Norma, Hoffmannove pripovedke, Lakmé, Seviljski brivec, Faust, Pikova dama, Moč usode, Jevgenij Onjegin, Netopir, Werther idr. Med njenimi zadnjimi odrskimi upodobitvami sodijo vloge Frugola, Gorečnica in Ciesca v Puccinijevega Triptiha (Plašč, Sestra Angelica, Gianni Schicchi). Med njenimi zadnjimi prepričljivimi pevskimi upodobitvami lahko zasledimo pomembne mezzosopranske vloge, kot so Amneris (Aida), Ježibaba (Rusalka), Dalila (Samson in Dalila), Azucena (Trubadur), Bersi (Andrea Chénier), v sezoni 2020/2021 je debitirala v vlogi Dine iz slovenske operne novitete Marpurgi.

Dada Kladenik se je rodila leta 1969 v Celju. Nadarjenost za glasbo je pokazala že v zgodnjem otroštvu; pri petih letih je začela prepevati v otroškem pevskem zboru, obiskovala pa je tudi nižjo glasbeno šolo. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor (današnji Konservatorij za glasbo v Mariboru) in začela obiskovati ure petja pri profesorici Bredi Brkič, kasneje pa še pri Nikoli Mitiću, Milevi Pertot ter pri profesorici Alenki Dernač-Bunta na ljubljanski Akademiji za glasbo. Leta 1989 se je zaposlila v Operi SNG Maribor, kjer je debitirala v svojih prvih opernih vlogah: Lucia (Cavalleria rusticana), Dunjaša (Carjeva nevesta), Berta (Seviljski brivec), Giovanna in Maddalena (Rigoletto), Ines (Trubadur), Svečenica (Aida), Rosette (Manon), Clotilde (Norma), Alisa (Lucia di Lammermoor), Guvernanta (Pikova dama), Glas matere (Hoffmannove pripovedke), Knez Orlovski (Netopir), Rdeča maska (Črne maske), Filipjevna (Jevgenij Onjegin), Tretja vila (Rusalka), Tretja dama (Čarobna piščal), Dvorjanka (Obuti maček). Kot solistka je nastopila tudi v plesni predstavi Grk Zorba ter na številnih koncertih SNG Maribor. Dada se ukvarja s poučevanjem petja ter z glasbeno terapijo, zato je ustanovila svoje društvo Aeda, s katerim uspešno sodeluje z drugimi glasbeniki, obenem pa goji jazz petje in nastopa z raznimi glasbenimi sestavi po Sloveniji ter v tujini. Med njene zadnje pevske upodobitve v mariborski Operi sodijo vloge Madelon (Andrea Chénier), Marte (Faust), Melite (Planinska roža) in Princ Orlovski (Netopir).

Tenorist Dušan Topolovec je od leta 1990 kot zborist – solist zaposlen v Operi SNG Maribor. Pevsko se je izobraževal na Glasbeni šoli v Mariboru. V času Opernega studia SNG Maribor je debitiral kot solist v vlogi Grofa Almavive v Rossinijevi operi Seviljski brivec, leta 2003 pa je postal solist Opere SNG Maribor. Od takrat nastopa v številnih opernih predstavah, med katerimi velja še posebej omeniti prepričljive interpretacije vlog iz oper, kot so Turandot (Pang), Hoffmannove pripovedke (Andrès, Spalanzani), Madama Butterfly (Goro, Princ Jamadori), La traviata (Gaston), Pikova dama (Čekalinski), Čarobna piščal (Monostatos), Lakmé (Hadži), Carmen (Remendado), Tosca (Spoletta), Netopir (Einsenstein), Werther (Schmidt), Rigoletto (Borsa), Norma (Flavij), Dva Foscarija (Barbarigo), Glumači (Peppe, Arlecchino), Dido in Enej (Mornar), Moč usode (Trabuco), Romeo in Julija (Tybalt), Obuti maček (Jean, markiz de Carabas), My Fair Lady (Polkovnik Pickering) in številne druge. Pel je tudi v opernih praizvedbah slovenskih skladateljev, kot so Krog s kredo Slavka Osterca, Pesnik in upornik Tomaža Sveteta, Al’ pekel al’ nebo Alda Kumarja, Kdor upa, ne odneha Vitje Avsca in Črne maske Marija Kogoja. Z mariborsko Opero je gostoval na Portugalskem, Japonskem, v Tajvanu in Italiji. Med njegovimi zadnjimi upodobitvami zasledimo vloge, kot so Mime (Rensko zlato), Abdallo (Nabucco), Incroyable (Andrea Chénier), Ervin Gabernik (Planinska roža) in Dr. Blind (Netopir).

Basbaritonist Sebastijan Čelofiga se je rodil v Mariboru, kjer je obiskoval nižjo in srednjo glasbeno šolo za petje pri profesorici Jolandi Korat. Po opravljenem sprejemnem izpitu se je vpisal na Kunstuniversität Graz, kjer je študiral v razredu prof. Ulfa Bästleina. Svojo profesionalno pevsko pot je začel v sezoni 1998/1999 kot zborist v mariborski Operi, katere stalni član je od leta 2000. Kot solist je oblikoval vloge v operah Madama Butterfly (Cesarjev komisar, Matičar), La traviata (Markiz d’Obigny), Zlatorog (Marco), Pikova dama (Narumov), Netopir (Dr. Falke), Werther (Johann), Tosca (Sciarrone, Ječar), La bohème (Alcindoro), Moč usode (Župan, Kirurg), Romeo in Julija (Gregorio), Hoffmannove pripovedke (Hermann, Schlémil), Črne maske (Petruccio), Vesela vdova (Cascada), Obuti maček (Kralj, Ljudožerec), Pogovori karmeličank (Javelinot), Carmen (Morales) idr. Sodeloval je z mednarodno priznanimi dirigenti, kot so Stefano Pellegrino Amato, Nello Santi, Francesco Rosa, Michael Halás, Marko Letonja, Valerij Gergijev, Benjamin Pionnier, Uroš Lajovic, ter z režiserji, kot so Plamen Kartaloff, Hugo de Ana, Diego de Brea, Janusz Kica, Pier Francesco Maestrini, Damir Zlatar Frey, Jun Aguni, Janez Burger idr. Z mariborsko Opero je gostoval v Italiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Singapurju in na Japonskem. Kot koncertni pevec je ob različnih priložnostih nastopal z opernimi arijami in samospevi po Sloveniji in v Avstriji. Med njegove zadnje odrske kreacije na mariborskem odru sodijo vloge, kot so Fouquier-Tinville (Andrea Chénier), Dr. Pravnik (Planinska roža), Frank (Netopir), na začetku sezone 2020/2021 pa je debitiral v vlogi Odposlanca iz slovenske operne novitete Marpurgi.