Triglav je najvišja in najbolj znana gora v Sloveniji. S svojimi 2864 metri višine ga lahko vidimo iz skoraj cele države. Je ena izmed glavnih atrakcij vsake panorame in venomer vabi pohodnike, da ga obiščejo. V Sloveniji velja, da nisi pravi Slovenec, če vsaj enkrat v življenju ne stojiš na vrhu Triglava. Že od leta 1895, ko je duhovnik Jakob Aljaž kupil na njegovem vrhu košček zemlje in zgradil Aljažev stolp, je simbolna vrednost za Slovence je ogromna. Ta verjetno poleg njegove višine najbolj pripomore k temu, da se vsako poletje na njega vijejo trume pogumnih planincev. Je tudi najbolj očiten simbol na naši zastavi, kjer kraljuje na grbu.
S svojo zahtevnostjo je med gorami izziv za mnoge, a dovolj enostaven, da lahko s pravim pristopom vrh doseže večina ljudi. Vzpon je tam, kjer je nevaren, dobro zavarovan z jeklenicami in skobami. Vseeno pa je pogosto velikokrat podcenjevan, še posebej iz strani ljudi neizkušenih s planinstvom.
Pot na Triglav
Poti na Triglav je več, a najbolj popularna zagotovo vodi iz doline Krma. Ta se za ogrevanje začne na relativno ravnem delu v gozdu, iz kjer se nato med rušjem vzpnemo nad gozdno mejo. Tam se nam nazaj odprejo prekrasni razgledi na to dolino, kjer takoj opazimo tudi njeno izrazito ledeniško obliko črke U. Kmalu zatem dosežemo visokogorski pašnik Zgornja Krma, kjer se lahko okrepčamo v manjši pastirski postojanki, ki je poleti odprta med vikendi.
Po krajšem počitku se odpravimo naprej in si pri bližnjem izviru dotočimo svežo vodo. Nato pa pozdravimo krave in se odpravimo v prvi strmejši del poti, imenovan Prgarca. Tam preizkusimo nekaj osnovnih spretnosti poplezavanja, ki jih bomo veliko bolj potrebovali v vršnem delu poti. V nadaljevanju poti dreves kmalu ni nič več, ruševja vedno manj, skal, kamenja in lepih razgledov pa vse več. Kmalu pridemo na križišče na Konjskem sedlu, kjer pride tudi pot iz Pokljuke. Tam se nam odpre lep pogled proti zahodu. Še eno uro nato hodimo proti Domu Planika, kjer nas čaka toplo zavetje in glasen pozdrav tamkajšnjih ovac.
Brez strahu, za nagrado ne dobite le bičanja, temveč tudi izjemen razgled vse naokoli. S prstom boste lahko pokazali na Jadransko morje, italijanske Dolomite, avstrijske Visoke Ture in Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe ter ostala nižja hribovja. Sezite si drug drugemu v roko in
bodite ponosni na vaš dosežek. V zgornjem delu poti je namreč potrebna velika zbranost. Ta vratolomnost tako zadovolji tudi take, ki jim življenjski razgledi niso dovolj. Vseeno se ne prenaglit in bodite previdni tudi pri sestopu, kjer se ponavadi zgodi največ nesreč zaradi
utrujenosti.
Nasveti za pot
Ko se odločamo kdaj gremo, se raje izognimo glavni sezoni. Še posebej ob vikendih na vrhnem plezalnem delu namreč rado pride do zastojev, kjer se lahko toliko ustavljamo in umikamo, da pridemo na vrh več kot pol ure kasneje. Če snega še ni, je za enodnevne vzpone najlepše v toplih oktobrskih dneh, ko je koča že zaprta. Prav tako je dober čas tudi konec junija, če se je sneg na poti že stopi. Vsekakor pa se poskusimo izogniti kakšnim sončnim avgustovskim nedeljam.
Večina ljudi si za pohod vzame več dni in prespi v eni izmed koč pod vrhom. Koče tam so udobne in dokaj visoko, kar nam omogoči, da dosežemo vrh v zgodnji urah ali pa celo za sončni vzhod. Večina ljudi se odpravi na tako pot v manjših skupinah, kjer je nekdo že bil.
Vedno več pa jih za pot izbere tudi gorskega vodnika, ki k pohodu doprinese izjemno veliko dodane vrednosti. Pred pohodom poskrbi za logistiko in rezervacijo koč, med njim pa je zelo dobra družba, ki vas lahko veliko nauči o slovenskem gorskem svetu. Poglejte in si izberite kako bo zgledal vaš prvi
vodeni pohod na Triglav.